Ali zaupate svoji pravičnosti ali Božji pravičnosti?
Hebrejski pisatelj še naprej spodbuja hebrejske vernike k njihovemu duhovnemu "počitku" - »Kdor je vstopil v svoj počitek, je tudi sam prenehal delati, kakor je Bog storil svoja dela. Zato bodimo pridni, da vstopimo v ta počitek, da ne bi kdo padel po istem primeru neposlušnosti. Kajti Božja beseda je živa in močna ter ostrejša od vsakega dvoreznega meča, ki prežema celo delitev duše in duha ter sklepov in možganov in je razločevalka misli in namenov srca. In nobeno bitje ni skrito pred njegovimi očmi, ampak vse je nago in odprto za oči Njega, ki mu moramo odgovoriti. " (Hebrejki 4: 10-13)
Ničesar ne moremo prinesti na božjo mizo v zameno za zveličanje. Samo Božja pravičnost bo zadostovala. Naše edino upanje je, da se »oblečemo« v Božjo pravičnost z vero v to, kar je Jezus storil v našem imenu.
Pavel je delil svojo skrb za svoje Jude, ko je pisal Rimljanom - »Bratje, moja srčna želja in molitev k Bogu za Izrael je, da bi bili rešeni. Pričujem jim namreč, da imajo gorečnost do Boga, vendar ne glede na znanje. Ker se ne zavedajo Božje pravičnosti in želijo ugotoviti svojo pravičnost, se niso podredili Božji pravičnosti. Kajti Kristus je konec postave za pravičnost vsakega, ki veruje. « (Rimljani 10: 1-4)
Preprosto sporočilo odrešenja samo z vero samo z milostjo samo v Kristusu je tisto, kar je bila protestantska reformacija. Odkar se je cerkev rodila na binkoštni dan, pa ljudje temu sporočilu nenehno dodajajo še druge zahteve.
Kot pravijo zgornje besede iz Hebrejcev, "Kdor je vstopil v svoj počitek, je tudi sam prenehal s svojimi deli, kakor je Bog s svojimi." Ko sprejmemo, kar je Jezus storil za nas z vero vanj, nehamo poskušati 'zaslužiti' zveličanje na kakršen koli drug način.
Čudno je vstopiti v Božji počitek. Zakaj? Ker je odrešenje v celoti po Kristusovih zaslugah in ne naših, nasprotno od tega, kako deluje naš padli svet. Zdi se čudno, če ne bi mogli delati za to, kar dobimo.
Pavel je Rimljanom povedal o pogani - »Kaj bomo potem rekli? Da so pogani, ki niso sledili pravičnosti, dosegli pravičnost, celo pravičnost vere; toda Izrael, ki sledi zakonu pravičnosti, ni dosegel zakona pravičnosti. Zakaj? Ker ga niso iskali po veri, ampak tako rekoč po delih zakona. Saj so se spotaknili ob ta kamen spotike. Kot je zapisano: "Glej, na Sionu polagam kamen spotike in skalo zaskrbljenosti, in kdor vanj verjame, ne bo osramočen." (Rimljani 9: 30-33)
Božja beseda je »živa in močna« in »ostrejša od vsakega dvoreznega meča«. Je "preboden", celo do te mere, da deli našo dušo in duha. Božja beseda je »razločevalka« misli in namenov našega srca. Že samo nam lahko razkrije "nas". Je kot ogledalo, ki razkrije, kdo v resnici smo, kar je včasih zelo boleče. Razkriva našo samozavajanje, naš ponos in naše neumne želje.
Pred Bogom ni nobenega bitja skritega. Nikjer se ne moremo skriti pred Bogom. Ničesar ne ve o nas in neverjetno je, kako zelo nas ima še naprej rad.
Zastavimo si lahko naslednja vprašanja: Ali smo resnično vstopili v Božji duhovni počitek? Ali se zavedamo, da bomo nekoč vsi dali račun Bogu? Ali smo z vero v Kristusa zajeti v Božjo pravičnost? Ali pa načrtujemo, da se postavimo pred njega in prosimo za svojo dobroto in dobra dela?
